Radiestezija je kot tehnika pradavna veda, ki pa se je zaradi svoje učinkovitosti obdržala vse do danes, ter vse kaže na to, da se bo v bodočnosti čedalje bolj razvijala.
Prvi zapiski o radiesteziji segajo že v leto 2590 p.n.š., omenjeno je bajališarstvo na Kitajskem, kjer so carjevi posebno šolani ljudje merili pozitivna sevanja za gradnjo dvorcev in domov, izogibali so se negativnih sevanj, ki prinaša bolezen in nesrečo. Hindujci, Etruščani, Perzijci, Medicejci, Grki in Rimljani so tehnike radiestezije uporabljali za iskanje vode in zdravilnih mest. V srednjem veku pa se je radiestzija prišela uporabljati že za odkrivanje rudnih bogastev, ter za zdravljenje ljudi. Odkrili so da so bajalice, L antene in nihala v rokah človeka le antena in da je odločnejša pri delu senzibilnost radiestezista, ki radiestezijo izvaja. Radiestezist se sam odloči katerega od pripomočkov bo za delo uporabljal in tako dosegel najboljše rezultate. Najpogostejše radiestezist uporablja nihalo katerega drži v eni roki pri tem pa mu druga roka služi kot antena, tako postane pretočen za kozmično energijo.
Radiestezija kot tehnika tako ugotavlja, da vsako telo ali predmet oddaja nekakšno vibracijo- energijo- sevanje, katero se da ugotoviti z strokovnimi meritvami. Dandanes se da meritve opraviti tudi z posebnimi aparaturami in biotenzorji. Vsako dejanje ali bivanje pusti informacijski energetski zapis na območju kjer se je dejanje dogodilo.
Radiestezija se od pradavnine pa do danes ni skoraj nič spremenila le dogradila, ima torej še vedno enak namen, njeni napotki so da je potrebno poiskati primerna mesta za bivanje, biti na dobrih mestih v službi, kjer spimo, skratka povsod tam kjer se zadržujemo večino časa.
Radiestezijo uporabljamo pri iskanju vode, odkrivanju rudnin, iskanju izgubljenih predmetov ali ljudi, pri zdravljenju in ugotavljanju energetskega stanja v organizmu, odkrivanju dobrih živil za organizem in odkrivanju sevanj tako pozitivnih kot negativnih, ter odkrivanju tektonskih prelomnic.
Radiestezist pri svojem delu za zaznavo pozitivnih kot negativnih sevanj lahko uporablja bajalice, nihalo, L antene, rožete in elektronske aparature. Ne glede katero od zgoraj naštetih naprav bo radiestezist uporabil, je važen le rezultat meritve ki jo opravi, kajti na podlagi kvalitetno opravljenih meritev lahko ugotovi težave, ki jih oseba, ki živi na merjenjih mestih ima.
Radiestezija je veda in diagnosticna metoda, ki nas uči zaznavati zračenja s pomočjo naših izven čutnih sposobnosti, s pomočjo katerih ugotavljamo različna energetska stanja v naravi, v človeku, delovanje na človeka, katero pa lahko ugotavljamo z različnimi instrumenti preko univerzalnega energetskega polja.
Z radiestezijo iščemo škodljiva zračenja za ljudi ki bivajo na določenem mestu.
Najpogostejše uporabljam radiestezijska znanja pri težavah nespečnosti, motnjah spanja, glavobolu, migrenah, alergijah, anemijah, boleznih želodca in črevesja, težavah s srcem, krvnem obtoku in težavah z ledvicami.
Dr. Drago Smiljanić
Ključne besede: radiestezija
